| Po oglednem srečanju – imenujmo ga tako – Zabranjenega pušenja in zbora zagrebške džamije Arabeske, iz katerega je nastal soundtrack za film Nafaka bosanskohercegovskega režiserja Jasmina Durakovića, rock band in dekleta z božanskimi glasovi v istih pesmih nadaljujejo raziskovanje tistega, kar je popolnim nevednežem ali velikim hudobnežem nezdružljivo.
S predsodki imajo običajno večje težave tisti, ki na osnovi njih sodijo, kot tisti, na katere se nanašajo. Prvim torej ni potrebno pojasnjevati, drugim pa je popolnoma jasno, da rock and roll in islamska kultura lahko delujeta ubrano, posebej takrat, ko imata izhodišče tam, kjer se vplivi prepletajo, identitete kombinirajo, tradicije različnih narodov pa so si bolj podobne, kakor se včasih priznava.
Davor Sučić, utemeljitelj Zabranjenega pušenja – kot to rečemo danes – je že uvrščal ilahije, to je, muslimanske verske pesmi, v aranžamaje za svoj bend. Test za Džennet in Lepa Alma pred “filmskim” sodelovanjem z Arabeskami ter Domovina in Lahko noč, stari po njem, kakor da so bili, povedano v nogometnem žargonu, močni treningi za Shaderwan Code, album na katerem v idealni ubranosti živijo folk tradicija zahodnega Balkana, islamska poetika Bošnjakov in bosanskih muslimanov, ideja rock and rolla kot v osnovi progresivne in za različne vplive odprte glasbe, odprte torej tudi za klasičen jazz zvok, ki ga ni brez improvizacije vrhunskih glasbenikov. Vse to bi brez razkošnih vokalov ostalo zgolj na ravni dobre ideje, a z dekleti iz Arabesk postane zaokrožena celota, ki jo bodo imeli radi tako tisti, ki so uživali v pesmih Šabana Bajramovića, posnetih z Mostar Sevdah Reunionom, kot oni, ki radi poslušajo sevdalinke s starih longplay plošč, katerih prasketanje je bolj godilo ušesom, kot motilo uživanje v glasovih velikih bosanskih pevcev in pevk. Ne da bi pristajali na koncept, po katerem imajo ekskluzivno pravico od določenih tradicijskih vrednosti samo tisti, ki so z njimi rojeni in vzgajani, Zabranjeno pušenje in Arabeske prinašajo CD, ki ima poleg glasbene tudi drugo, ne toliko politično kakor med(ljudsko) vrednost, in s tem kažejo, kako različnostim ni potrebno živeti enim poleg drugih, temveč enim z drugimi, ker se dopolnjujejo in ustvarjajo - v tem primeru - novi zvok.
Na svetu ni slabše kombinacije od viška patriotizma – tega, kot že veste, zadnjega zatočišča barab – in pomanjkanja talenta. Ilahije in kaside ter v manjši meri sevdalinke so bile v nekem obdobju – kaj obdobju, leta in leta! – žrtve tistih, ki so nacionalno zažiganje premagovali s simbiozo božanskih in Bogu milih pesmi ter z estetiko klaviatur in «ritem mašin» in tako umazali lepoto stihov s takti primitivizma v imenu nacionalizma. Na vso srečo pa smo v času simbioze zaradi čustev in ne po dolžnosti. Ta zveza med emocijami, ki je daleč od floskul o mostovih med Vzhodom in Zahodom – čustva namreč ne potrebujejo kompasa –, povezuje Zabranjeno pušenje in Arabeske. Zaradi tega človek, ko posluša, recimo Behar, začuti, da mu v prsih nekaj igra, toda niti sebi niti drugim ne more pojasniti, kaj naj bi to bilo. Ve pa, da je vsaka taka tresavica veliko večja od nas - majhnih pod velikim nebom, kakor bi rekel pesnik. Vrednost tega CD-ja ni le v tem, da potrjuje, da je Sejo Sexon rock and roll pesnik in velik glasbenik, temveč, da en bend velja veliko več, kot bi želeli priznati, in da je zbor zagrebške džamije pravzaprav zbor tistih, ki jim niso ubili čustev. Govori o tem, da lepota, od koderkoli že prihaja, pripada vsem. Ker grdega, preprosto, nihče ne potrebuje.
Ne Bog ne narod, kakor pravijo v Bosni.
Emir Imamović - Pirke
(prevodilac: Jurij Hudolin)
|
